Odisejada, okusi in vonjave mariborskega bridža

Anekdotičen zapis ob 65 letnici kluba

Sestavek je posvečen našemu velikemu klubu in pokojnim velikanom tega kluba dr. Romanu Klasincu – Doktorju, dr. Janezu Nemcu- Caniju in našemu mentorju Frediju Medvedu. Je nekakšno pričanje o zgodovini kluba.

Pa sem pri svojih osemdesetih dočakal 65. obletnico našega kluba. Prvega v Sloveniji in Jugi, dostikrat prvega na tekmah in mojega prvega in edinega. Ko sem slišal predlog, da bi ob tej priliki kaj napisal, me je malo streslo. Ko pa sem razmislil, sem idejo sprejel in se odločil, da bom pisanje ob tem velikem jubileju obarval malo po svoje. O dogajanjih v klubu v zadnjih letih sem često napisal kaj kritičnega in si od naše članice prislužil naziv pisec. Glede na kontekst, je bil vzdevek mišljen kot žaljivka, zvenelo je nekako kot pisun. S tem vzdevkom si lahko privoščim po moje začinjen članek. Napisal sem kot sem ga jaz čutil, doživljal in okušal. Nikoli nisem bil odličnjak, spise pa sem pisal za prav dobro. Upam, da boste prečitali članek v celoti in mi dali pozitivno oceno.

Da sem se pojavil v tej zgodbi, sta kriva dva časopisa. Prvi je zagrebški mesečnik Start, ki je v nekaj nadaljevanjih objavil sestavek o bridžu in podal igralni sistem. Avtor profesor Miljenko Brkljačič – Brk, tedanji prvak Jugoslavije v bridžu, ki sem ga pozneje tudi osebno spoznal. Kot drugi, pa naš mariborski Večer, ki je objavil obvestilo, da Mariborski bridge klub organizira dva popoldneva tečaj v prostorih GG Maribor. Naučili so nas novega štetja 4-3-2-1 s skupno 40 točkami in povedali, da nekateri še štejejo dunajske točke, ki jih je bilo skupno 64. Dobimo 13 kart, s trinajstimi točkami otvarjamo in ločimo  brezadutne  in igre v barvah z določenim rangom. Prehodi miza-roka in neobvezno rezanje z adutom so bili repertoar, ki ga niso nikoli nadgradili s sistemskim poučevanjem. Tako smo postali nekaki bridž samouki za naslednja desetletja. In licitirali smo glasovno, brez vseh pripomočkov. 

To se je zgodilo daljnega leta 1971, ko sem dobil izkaznico z zaporedno številko 37. Torej je moja ljubezen do bridža stara že 52 let. Kako hitro mine čas z bridžem. Naslednje leto pa je bila ustanovljena BZS, ki je povezala vse slovenske klube.

In prvi naslednji petek prvi turnir v klubu v lovski sobi hotela Slavija. Soba se počasi polni in običajno se zbere za 5 do 6 miz igralcev. Tretjina študentov in dijakov, ostali pa večinoma ustanovni člani. Dr. Klasinc, dr. Nemec, prof. Venturini, ing. Poženel, mag.  Tobias, Gorenc, dr. Meršnik, brata Debeljaka, ing. Mešiček in prof. Sila so bili predstavniki stare garde, Frenk Turk, Fredi Medved, Piberl in Šeško pa novejše generacije. Večina igralcev ima stalne partnerje, mi zelenci pa si najdemo partnerja pred samim turnirjem.

In tedaj prvič ugotovim, da ima mariborski bridž svoj vonj. Značilnega po uporabljenih igralnih kartah, prijetnega po sveže kuhani kavi in dimu iz pip in manj prijetnega po pokajenih cigaretah. Od dima smo včasih imeli oči rdeče kot angora zajčki. Neprijeten vonj smo nosili tudi domov, tako da si je dr. Džordže  Radić  – Džoko doma prislužil rumeni karton in je desetletja le redko igral iz strahu pred rdečim. Nekateri so kajenje uporabljali tudi kot orožje, da so dekoncentrirali nasprotnike  nekadilce. Hvala državi, ki je desetletja pozneje naredila red in nas rešila, a s tem podaljšala odmore med koli.

Pa še nekaj kadilskih vtisov. Zame je kajenje pretvarjanje prijetnih vonjav po svežem tobaku, v neprijetne po pokajenem in v  zoprne po postanem dimu v prostorih in obleki. A v našem klubu je bilo veliko strastnih kadilcev. Verjetno največji je bil Fredi, ki si je včasih dobesedno prižigal cigareto na cigareti. Na gostovanju v Sombateyu sem opazil, da so pri njegovi mizi, kjer sta bila dva kadilca, gorele 4 cigarete. Tri so bile Fredijeve, dve sta goreli na pepelniku ena pa v njegovi roki. Ja morala biti zelo napeta partija. Druga komična situacija pa je Frenkijeva, ki se je pred turnirjem pohvalil, koliko mesecev že ne kadi. Sredi turnirja, pa je žical, da mu kdo pokloni cigareto, da bi prižgal. Kakšna moč bridža, strup nad strupi. Ker pa je nehal kaditi že dostikrat, je seveda padel komentar. Frenki, ti si pa verjetno prvak po številu prenehanj kajenja.

Seveda smo morali plačati polno startnino za turnir. Poduk pa največkrat samo, da danes ni dan za umetnike. Nagradni fond so si seveda razdelili najboljši, kar mi zelenci nikoli nismo mogli biti. Literatura je bila težko dosegljiva, dobiti Duporjeva skripta, je bilo skoraj nemogoče. Usposabljaje je bilo prepuščeno parom, ki so imeli zapisane sisteme, mi začetniki pa smo znanje pobirali po drobtinicah za igralno mizo. Moram reči, da so bili starejši igralci obrnjeni dokaj k samemu sebi in nam izobraževanje ni bilo dostopno. Samo kak boljši igralec je vzgajal svojega partnerja, organiziranega širšega pristopa pa ni bilo.

Po desetletjih  nesistemskega igranja bridža pa se pojavi žarek sonca, ko Fredi izda z roko pisana skripta formata A3. Nekakšen Standard American ali BWS z njegovim mariborskim pristopom. In skušamo igrati po teh notah, tudi midva s partnerjem Dragom Cehteljem. Dobro, da je bil Fredi službeno dalj časa v Angliji, kjer si je nakupil na desetine knjig in jih tudi proučil. Brez njega in njegove nadgradnje prvotnega sistema z elementi 2/1 , bi bil mariborski bridž teoretsko reven in neenoten. Najnovejša izdaja so bila oštevilčena skripta, ki jih je poklonil nam, ki smo mu bili malo bliže. Njegova s št.1 in njegovega partnerja Iva Poženela – Mojstra s št. 2. Ponosen sem na svojo št. 5, ki je zame pomenila prvi resni pogled v svet bridža, žal šele po desetletjih igranja pandule. In poznal sem jih tako, da me Fredi pohvalil, da jih obvladam bolje od njegovega lastnega partnerja.

Je pa bridž v Slaviji imel svoj okus. Predvsem okus po dobri hrani, ki smo si jo često privoščili. Ker so so ročno obračunani turnirji trajali pozno v noč, je bila potreba po lahki večerji velika. Begova čorba servirana v posodi s pokrovom z polmesecem, je bil prvi okus, ki sem ga spoznal. Pozneje pa trinadstropni klub sendvič in bela dama ali prekmurska gibanica. In moram reči, da je tako spremljan bridž imel dober okus. To, da so nam po glasni licitaciji 3 kare, prinesli 3 kave, je bil kriv slab sluh prisotnega prostega natakarja, opazovalca igre, ali pa njegova potegavščina. Skratka, resnično se je dogodilo.

Je pa imel mariborski bridž še poseben okus, jaz bi ga imenoval lovski bridž z okusom srnjaka. Enkrat letno smo turnir igrali v domu Lovske družine Rače, katere člana sta bila Bojan Gorenc in mag. Tobias in se gostili z njunim plenom. Žal smo prehitro spoznali, kako veličastno izgleda pogreb lovca in se poslovili od mag. Tobiasa in z njim tudi od lovskega bridža.

V času predsednika kluba Lovrenčana Vojka Meršnika, smo enkrat mesečno turnir igrali  na Pohorju v Lovrencu v hotelu Jelen. Imel je okus po dobri kisli juhi, a žal z grenkim priokusom, da je klub zaradi tako despotskega vodenja, zapustil ustanovni član prof. Venturini. Je pa Lovrenc na Pohorju pustil poseben pečat na mariborskem bridžu. Cani je tam imel svoj vikend in je uspel navdušiti dosti Lovrenčanov. Dr. Vojko Meršnik, brata Pirnat, par Šumer – Žel so lepa zbirka za tako majhen kraj. Žal igra le še Fonza, ki pa se ponaša z velemojstrskim nazivom. Večkrat smo igrali turnir tudi v Domu čebelarjev ob Jezernikovih dnevih. Regijske turnirje smo igralu tudi v gostilni pri Lovcu.

V Slaviji smo ob torkih igrali proste partije, ob petkih pa turnirje pri 5-7 mizah. Včasih so nam dovolili, da smo se za kakšno mizo razširili v jedilnico ali se  preselili v Sivo sobo. Bolj redko pa smo velike turnirje igrali na terasi hotela.  Obveščanje, da je Slavija zaradi večjih dogodkov zasedena, ni delovalo. Ko smo se začeli v petek zbirati, smo včasih ugotovili, da smo brezdomci. In pričelo se je iskanje nadomestne lokacije. No, včasih je bila najdena že vnaprej in smo se tja odpravili, ko smo se vsi zbrali. Mobitele so žal izumili desetletja pozneje. In vse gosteje so se pojavljali problemi z igralnimi prostori, ki smo jih, po intervencijah posameznih članov, še kar uspešno pokrivali. Pomožne lokacije so bile številne. 

Bife pri Džurotu je imel okus po dobri pečeni papriki s priokusom, da nas šefica ne mara, a da Radićev znanec, na našo srečo, nosi hlače. Džordž nas je tudi često reševal z gostovanjem v jedilnici ZD Maribor. Tu sta za naše želodce poskrbeli njegovi simpatični hčerki z okusnimi toast sendviči. To je bila tudi lokacija naših novoletnih turnirjev, katerih redni gost je bil Zagrebčan Šašek s svojo ekipo. Tudi Philip Morris turnirje, ki so se z vnaprej pripravljenimi kartami igrale po celem svetu, smo igrali tam. In pridobili smo komplet kart in komentarje odigranih partij igralca Omarja Shariffa.

Vsi turnirji so se obračunavali ročno, kar je terjalo dosti časa in čakanja na rezultate. Da ne govorimo o reklamacijah napačno obračunanih bordov ali napačnih seštevkov rezultatov. Da bi napredovali na tem področju smo med prvimi kupili pripomočke Bridge mate, a jih žal več let nismo uporabljali, ker to nismo znali. Šele s prihodom Zvoneta in povratkom Helene, smo napredovali na višji nivo obračunavanja. Trenutno uporabljamo že drugo generacijo obračunov.

Cani nam je včasih našel nadomestne prostore v prostorih kluba ekonomistov. Nekdo drug v hotelu Zamorc, Frenk v gostilni pri Janezu. Pozneje smo dostikrat  gostovali tudi v Gostilni Taborka. In verjemite, da je vsaka lokacija imela svoj okus. Taborka po dobri kisli juhi.

Postali smo samostojni, a Slavija je menjavala lastnike in vse bolj je bila na vidiku odisejada iskanja toplega doma za nas kartaše, kot so nas imenovali natakarji v Slaviji. Slavija je zaprla svoja vrata 2001, a menim, da smo se mi poslovili od nam ljube lovske sobe že l. 2000.

Imeli smo srečo, da je Mičo imel brata, čigar žena je imela v najemu Motel Mariča v Pesnici. Tako smo kar nekaj let, z dvomesečno prekinitvijo, gostovali v Mariči. Prostori dovolj veliki tudi večje turnirje in možnostjo pogostitve ob velikih dogodkih. Dober bograč in fantastična gobja rižota, so bili okusi bridža v tem okolju. Vonj pa je bil prijeten po lepih plesalkah nočnega lokala. V času igranja na tej lokaciji je tukaj večkrat igralo edinstveno moštvo Jus iz prijateljskega kluba iz Slovenj Gradca. Oče in trije sinovi, res jih je bilo veselje gostiti. In še ena značilnost našega gostoljubja. Vsi gostje so v času, ko sem bil predsednik, bili dobrodošli in so plačevali za igranje na naših turnirjih enako startnino kot člani BKM.

Iz pomočnika gospodarja, nato gospodarja sem postal iznenada predsednik kluba. Izgleda, da moj predhodnik Fredi, kot predsednik ni bil priljubljen in so po izteku njegovega  mandata, izvolili mene. In tako sem postal krmar ladje, ki je v stilu Odisejade plula med čermi brezdomstva. Nasedla malo tu in tam, ko smo jo pokrpali, pa dalje bridž pustolovščinam naproti. In tako sem krmaril 18 let. V Slaviji sem bil kot predsednik kar nekaj let. Ko smo se morali registrirati v skladu z novo zakonodajo o društvih, smo se preimenovali v BKM. Tudi v času Mariče smo iskali in gojili prijateljske vezi z klubi iz naša regije. Slovenjgradčani, Velenjčani in Murskosobočani so bili naši dobri prijatelji, ki so se redno in polnoštevilno udeleževali naših tekem. In mi njihovih seveda. Tudi Celjani so svojo pot začeli z gostovanjem v Slaviji in Mariči. Žal sta kluba iz SG in MS ugasnila, kar je velika škoda, saj bi lahko imeli lepo regijsko zvezo, ki bi temeljila na prijateljskih vezeh. Mavrič Franc in Zlatko Cepec iz SG sta bila najbolj redna gosta naših turnirjev, pozneje pa je to postal Tolja.

Smo pa vsako leto igrali regijske kvalifikacije za državne tekme v Velenju, Slovenj Gradcu ali Mariboru. Tudi v Piramidi,  v našem sedanjem domovanju. Za ta tekmovanja, ki so bila številčno omejena, si se moral v klubu kvalificirati. Moštveno državno tekmovanje je bilo navadno v Radinu kot tudi velik parski mednarodni turnir s številnimi gosti iz Hrvaške, Italije, Avstrije in Madžarske. Ta turnir BZS  je bil v organizaciji našega kluba, glavni organizator pa Cani.

Danes si novi igralci težko predstavljajo velikost in veličino mednarodnih turnirjev v Festivalni dvorani na Bledu in v Portorožu. Blejski je nekoč gostil celo 192 igralcev. Ko sta ta dva usahnila, je sledil poizkus velika turnirja v Rogaški Slatini. Žal je trajal le nekoliko sezon, nato pa je tudi ta ugasnil. Za nas so imeli tudi svoj okus. Bled po znani blejski kremšniti, Rogaška po svoji zdravilni vodi in Portorož po lastni moški kuhinji, ko smo bivali v domu SDK na Belem križu. Bled pa še posebnega, kadar nas je gostil Bojan Gorenc v svoji hiši. Prvi dan ričet s kračo, drugi pa juha iz ostanka ričeta in na soli pečen piščanec. Ta stari jager pa je res dobro kuhal… Kje so stari dobri časi in veličastni turnirji, najdemo jih samo v spominskih knjigah v naših bridž spominih..

Samo Pula je preživela in obdržala svoj sijaj, a tudi slednja ima še samo jesenski del. Pa tudi Brka žal ni več. Dolga leta je tudi naše turnirje sodil Hrvat Fred Kulenovič. Karte so se duplicirale na samih turnirjih po opravljenih delitvah v eni dvorani. Bil je tudi pionir v naprej pripravljenih razdelitev. Značilnost teh delitev je bila nekaka teorija domin. Ko si izigral desetko, so padale karte po vrsti J, Q in K. In kakšna sodniška avtoriteta je bil. Duško, ki je dolgo sodil turnirje BZS, je nekako nasledil njegovo sodniško avtoriteto.

Na začetku mojega igranja je klub gojil prijateljske vezi  s graškim Park klubom, ki pa so se ob napetostih v zvezi s pravicami koroških Slovencev pretrgale. Pozneje smo prijateljevali z novo nastalim graškim klubom, vezi pa so ugasnile, ko so prenehali z delovanjem. Turnirji v Grazu so bili vsakoletna točka naših prihodov. Na turnirjih ob Vrbskem jezeru, posebno na Josefi turnirju, smo bili stalni gostje. Posebno mesto pa je imelo naše druženje na turnirjih kluba iz Wolfsberga, s katerimi smo pogosto medsebojno prirejali dvoboje. Tudi prvi bidding boksi so se pojavili v Mariboru s pomočjo njihove članice Trude, velike prijateljice Slovencev. Po dolgih letih suše smo v zadnjem času uspešno sodelovali s klubom Thermenland.  Žal je prvotni žar in čar teh srečanj nekako ugasnil.

Posebno poglavje pa so bili naši kontakti z Madžari, s klubom iz Sombateya. Glavni organizator Cani  Bači je uredil izmenjavo tekem. Mi smo dali vabilo, da so lahko prišli igrat v Maribor in jim plačali vse stroške pri nas. Oni pa so nas častili v Sombateyu, bili so res dobri gostitelji. In bridž je imel okus po palinki, naši avtomobili pa so imeli vonj po siru in ogrskih salamah, ki so nam jih po vezah preskrbeli naši madžarski prijatelji. 

Tekmovanj v okviru BZS je bilo svoj čas manj, turističnih turnirjev pri nas in v okoliških državah, pa precej več. Na igranje na Madžarskem nas spominja tudi naslednja pustolovščina. Nekega 29. Novembra smo se napotili igrati tudi ob Blatnem jezeru. Lep sobotni sončen dan za prihod in snežni metež za nedeljski odhod. Avto s Fredijem je štartal takoj po turnirju in obtičal v snežnem zametu. Nanosi snega so bili visoki tudi preko dveh metrov. Njihov avto so odkopali šele naslednji dan.

Midva z Milanom Pavlinom sva štartala kasneje in sva se visokim zametom še lahko izognila. Ker je bila pot do Slovenije zaprta, sva poizkusila preko Hrvaške. Pot v zamete nama je preprečila policija in sva noč preživela v avtu. K sreči sem imel še nekaj rezervnih šilingov, da sva dolila bencin in bila na toplem. Zunaj pa takšen metež, da ti je jemalo sapo. Pustolovščina se je končala po 24 urah, ko sva  se prebijala nazaj proti severu. Še tedaj vstop v Slovenijo ni bil možen. Domov  sva se lahko vrnila samo preko Avstrije. Prava pustolovščina in ugotovitev, da je bridž tudi nevaren.

Svojčas je bila želja vsakega igralca našega kluba, da se vsaj enkrat v življenju preizkusi v igranju maraton turnirja. Glede na napore, ki jih terja tak turnir, to ni bila lahka odločitev. Turnir so vsako leto organizirali v okolici Dunaja. Ko sem se ga udeležil, je obsegal 84 bordov, igranih v treh seansah po 28. Da bi bila tekma še težja, se je pričela pozno popoldan in trajala do jutra. Za nas je bila še težja, saj je vključevala še vožnjo do Dunaja, iskanje mesta igranja in pravočasno prijavo. Tako smo morali na pot zgodaj popoldan. Startali ob 12. uri in se vrnili naslednji dan dopoldan. Avstrijci iz okolice Dunaja so bili tako v veliki fizični prednosti. Ni bilo važno zmagati, ampak sodelovati in si dokazati, da zmoreš takšen napor. Pa še napetost, kdo vozi in s čim ter uskladiti pravočasen prihod in probleme z vinjeto, ki je prvotno predvideni avto ni imel. Zdržali smo in se vrnili živi in zdravi. Še dobro, da je naš šofer tempiral svojo prometno nesrečo, za dva dni kasneje .Še nekaj let nazaj sem zasledil, da imajo take turnirje na Bavarskem. So pa omilili kriterije in pričnejo ob 10. ali 12. uri dopoldan. Igrajo 80 bordov, v štirih seansah. Še vedno test vzdržljivosti, a za dve stopnji milejši.

Bili smo res prijateljski klub odprt do vseh vrst bridž druženja in tekem. Vsak turnir je bil prilika za prijateljsko druženje in izmenjavo toplih pozdravov in rokovanj in ostrih duelov za igralno mizo. In zmaga naj boljši, srečnejši, a zadovoljni smo bili vsi, ker nas je družil bridž. Bili smo tudi pionirji predstavitve igranja bridža. Izvedli smo jo na visoko frekventni lokaciji v Europarku. Žal pa brez pridobitve novih članov.  

Kadar smo novoletne turnirje organizirali v lastni režiji v klubskih prostorih, smo za pogostitev poskrbeli sami. Moj prispevek ribji namaz je bil kar cenjen. Pa tudi francoska solata je bila deležna pohvale. A kraljica pogostitve je bil vedno paprika špeh mesarja iz Lovrenca, ki ga je prispeval Fonza. In zadnje mesto na turnirju je bilo najslajše v Mariboru. Lovrenška klobasa za zadnje mesto  je bila lepa tolažba.

Imeli smo tudi lepo izdelane klubske izkaznice, za katerih izdelavo pa žal zadnji trije predsedniki niso poskrbeli. Tudi vsakoletne plakete za najboljše ali najbolj delavne, so nekaj časa bile naša značilnost.

Ko so začeli drug za drugim izginjati ustanovni člani, je Fredi v času svojega predsednikovanja organiziral velik tečaj s 6 ali 7 mizami. Seveda smo mu tudi ostali pomagali pri igralnih mizah. Glavna zasluga pa gre Caniju, ki je na VEKŠ mobiliziral velik krog svojih študentov. A kaj, ko je zgrešena politika vodstva kluba pripomogla, da od te največje grupe tečajnikov v zgodovini kluba, nimamo niti enega aktivnega igralca. Tedaj sem se sam odločil za pristop 1 miza – en inštruktor. Na ta način se ustvarijo povezave med klubom in tečajniki, saj ti vidijo, da jim klub posveča veliko pozornost. In rezultati nadzorovane igre so tudi boljši. To pa bi bilo precej drago, če ne bi naši instruktorji tega počeli brezplačno.

Kot predsednik kluba sem čutil dolžnost, da skrbim za preživetje kluba in sem se, čeprav ne dovolj usposobljen, lotil poučevanja. Prvih skript, po katerih sem učil, se raje ne spominjam. Druga Spoznajmo bridž, pa so še danes v uporabi, seveda nekoliko posodobljena in nadgrajena. Izplen prve mize tečajnikov, trije novi člana: Silvija, Helena in Aleš. Drugi poizkus Majda, Milica in Igor G. Sam za vse od  A-Ž, brez pomoči kluba, a so se vrstili poizkusi v Univerzi za 3. življenjsko obdobje, DU Tabor in Center, ZPM in v klubu. Rezultati spremenljivi, a uspeli smo preživeti. In z Milico se je pojavil nov okus po njenih dobrih jabolčnih zavitkih, s katerimi nas je dostikrat pogostila.

Poizkus poučevanja po novih skriptah za začetnik, ki bi naj  ob poudarjanju fita bolj usmerjala tečajnike k razmišljanju, ni zaživel, saj tečajnikov ni bilo. Moja  nova Skripta Sayc 4 You so bila osnova za nadaljevalni tečaj, ki ga je pričelo 12 članov in končalo 8. Pohvale za izvedbo, a v praksi se  igra tečajnikov ni dosti izboljšala. Dobro se spomnim, kako so hvalili razlago podporne kontre, a jo v klubu igrava le midva z Rancem. Nadgradnja teh skript je Sayc malo po mariborsko in malo po moje, v katerih sem na dolgo in široko nadgradil in prenovil Fredijev mariborski standard. Tudi o 2/1 sem napisal skripta, da bi po njih igrala z Dragom Štrausom. Žal sva se hitro razšla, ker sem od njega prehitro pričakoval preveč. Ugotavljam, da je v BKM dovolj brezplačne literature, da bi člani lahko igralsko rasli, če bi to želeli. Ugotavljam pa, da to ni naša vrlina in da nas igralsko prehitevajo začetniki, ki so se bridžu priključili precej kasneje. Kako napredovati? Mislim, da je ta generacija svoje že rekla in v njej ni želje po študiju in napredovanju. Edini možni napredek je v širjenju popularnosti igre s poudarkom na druženju in uživanju v prijateljskem ambientu in za igralno mizo.

Časi, ko sta bili Klasinc in Nemec vedno v ospredju na mednarodnih tekmah, so že daleč. Tudi Fredija, ki je bil zame najboljši mariborski igralec, ni več.  Tako tudi para Fredi-Mojster nimamo več. Zlata doba kluba pa je bila še nedavno, ko sta Milan Pavlin in Silvana Rojko ponovno pričela igrani na tekmah BZS. Skupno z Turkom, Šumerjem, Klemenčičem, Šeškom, Poženelom in Rancem so tvorili udarno moč in prehodni pokal za najboljši klub smo imeli že skoraj v trajni lasti. Kadar je bila zmaga v tekmovanju klubov vprašljiva, sta Milan in Fonza šla še na kakšen mednarodni turnir in točke za osvojitev pokala so bile tu. Klub se ponaša s tremi igralci z  nazivom velemojstra. Sedaj pa prvoligaši Turk, Rojko, Ranc, Čadež več ne tekmujejo, Klemenčič je klub zapustil, Šeško nima partnerja, Poženela in Medveda pa ni več med nami.

Če pogledamo lestvico BZS, vidimo da je velemojster Milan Pavlin na zavidljivem drugem mestu. Če pa upoštevamo, da zaradi spora z BZS, s Silvano skoraj eno desetletje nista igrala, je dejansko najvišje uvrščeni slovenski igralec. Škoda, da je bolezen prizadela Fonzo, da na zadnjih tekmah zadnje sezone nista več vrhunska. Želimo jima staro vrhunsko formo.

Največ nagrad na domačih in mednarodnih turnirjih pa je pobral Frenk, ki je bil po tej plati vodilni slovenski igralec.

Ko sem že omenil spor z BZS, so nas pripeljali do tega, da klub eno igralno sezon ni bil član BZS. V času predsednika BZS Tita Osojnika in najboljšega igralca Metoda Gantarja so nastala razhajanja pri sestavi reprezentance. Gantar je zagovarjal moštveno sestavo za izbiro, Mariborčani pa sestavo izhajajoč iz dobrih parov. Klub dogovorom, so nas uspeli izigrati in sta Milan in Silvana zato nehala igrati.

Še o dobrem bridž partnerju. Govore, da ga teže najti kot dobrega zakonskega partnerja. Drži, saj je res težko najti partnerja, s katerim se igralsko in karakterno ujameš in je obenem pripravljen vložiti enako časa, sredstev in energije v razvijanje partnerskega odnosa. Sam sem desetletja igral brez stalnega partnerja. Ko sem pa igral s Cehtljem in Silvijo, sta bila pripravljena in sposobna vložiti dosti manj od mene. Kaj pomeni dober partner pove to, da sem v eni sezoni igranja z Milanom Rancem, nabral točke za preskok iz srca na pika. In seveda s pomočjo Helene, ki je igrala z mano zadnjo tekmo sezone, da sem osvojil zadnjo potrebno točko.

Igralec brez partnerja je kot čoln brez vesla in krmila, torej težko prispe na željeni cilj. Če ste našli kaj sebi primernega, čuvajte, cenite, negujte ta odnos in napredujte. Par je močan toliko, kot je močan slabši igralec, a partnerju tega ne očitajte in se pogovorite o sistemskih napakah, igralskih pa mu ne očitajte, saj se sam dovolj grize zaradi njih.

In kaj je klub brez prostorov? Brezdomec na poti v propad! Igranje v neprimernih, začasnih prostorih ne vpliva dobro na klimo v klubu in rezultate.

Odisejada jadranja, od otoka do otoka, verjetno še ni zaključena.

UDBA, Hotel Turist sta zame neznanka, o njih tudi ustanovni člani niso dosti govorili.

Hotel Slavija je bil naš dolgoletni dom z vsemi prednostmi in slabostmi in vsaj šestimi zasilnimi lokacijami za igranje petkovih turnirjev. Zamorc, Klub ekonomistov, Pri Džurotu, jedilnica ZD Maribor, Camping Jezero motel Bresternica, gostilna pri Janezu.

Nato Motel Mariča v Pesnici z eno pomožno lokacijo. Parkirna mesta, dovolj prostora za večje tekme in pogostitve. A žal Terme pogodbe z najemnico ne podaljšajo. In se moramo po nekaj letih posloviti.

Naslednja postaja ob pomoči predsednika ŽŠD  postane Bar Stadion. Možnost igranja 4, 5 miz. A žal, ko najemnik Janez umre, smo spet brezdomci.

Gorazd me napoti do predsednika Šahovskega kluba Branik g. Jeclja, ki nas prijazno sprejme v svoje prostore. Igramo dvakrat tedensko in lahko gostimo do 10-12 miz. Plačamo del stroškov in saniramo del inventarja. S tapeciranjem obnovim 28 stolov, ob razrezu odvečnih miz in stolov oglušim na eno uho. Prostora dovolj tudi za manjše tekme BZS. Ko župan Kangler odreže Jeclja kot dir. Mariborskga vodovoda, ŠKB izgubi  sponzorstvo Zavarovalnice Maribor in plačilo stroškov za prostore preide na naš klub. Ko postanejo stroški za nas previsoki se izselimo in pohištvo last ŠKB preselimo na stadion na Mladinsko. In predsednik Branika prof. dr. Križman  nam obljublja prostore, a do realizacije, ko mu preneha mandat, ne pride. Ti prostori so imeli svoj okus po v klubu kuhani kavi in poceni pojači, nabavljeni v lastni režiji. In tudi po sladoledu iz paviljona na Partizanski.

Drago Štraus nam po sorodstvenih vezeh uredi prostore v jedilnici Osnovne šole Studenci. Zelo prijazni, a pojavljajo se problemi z Varnostjo. Okus po kavi iz dobrega avtomata. Ta rešitev ni mogla  biti dolgotrajna.

Občasne postaje za petkove turnirje sta bili tudi Gostilna Kužner in Gostilna Taborka.

Ko dobimo informacijo tajnika ŠKB, da imajo dobre prostore v domu KS Kamnica,  se dogovorimo, da lahko petkove turnirje igramo pri njih. Imajo tudi veliko dvorano, ki omogoča izvedbo tekem BZS. Okus po bograču, ki ga, ob dnevu KS, kuhamo sami v okviru tekmovanja KS. Nismo najboljši gostje v bifeju in pri predsedniku KS nismo bog ve kako priljubljeni. Nerazčiščene relacije MO Maribor in KS Kamnica, obravnava in plačilo stroškov postajata problem.

Zato z veseljem sprejmemo informacijo našega člana Cona Lampeta, da nam je s hčerino pomočjo našel prostore v Hotelu Piramida. Tu smo še danes, a zaradi nameravane prodaje hotela ne vemo kako dolgo. V času mandatov Silvije, Draga in Milana P. nismo plačevali najemnine, tako, da se je finančno stanje kluba dokaj izboljšalo. K temu je tudi pripomoglo brezplačno vodenje knjigovodstva naše članice Irene Rančigaj. In seveda velika Jasnina donacija To se je sedaj  spremenilo, ker moramo plačati stroške knjigovodskega programa in minimalno najemnino za prostore. Ob zadnjih izstopih iz članstva kluba so je tekoča finančna situacija poslabšala in lahko le s strahom pričakujemo, če se bodo prostori podražili. Še sreča, da imamo finančno rezervo, da lahko preživimo nekaj kriznih let.

Prava odisejada s sedmimi dolgoletnimi ali vsaj nekaj letnimi gostovanji  v 52 letih nam govori, da smo žilavi in da uspemo najti ustrezne rešitve. Ali bo to uspelo tudi sedanjemu vodstvu, bomo videli.

Bridžisti smo z vidika gostincev slabi gostje, ki malo trošijo. Ena pijača za vstopnico, je večini igralcev razumna. A najdejo se tudi taki, ki te norme ne dosegajo. A obnašamo se često, kot da so igralni prostori v naši lasti. Srečni so klubi, ki imajo lastne prostore, kot smo bili mi, dokler je trajala naveza s ŠKB.

Večje tekme BZS smi organizirali tudi pod Pohorjem v Hotelu Arena. Njihova dobra kuhinja nam je bila na razpolago po ugodnejši ceni. V spominu mi ostaja, da so samopostrežno obliko nekateri člani izkoristili do skrajnosti. Nikoli še nisem videl, da lahko en suhec, član kluba,  poje toliko.

Največja tekma pod Pohorjem pa je bila izvedba turnirja ob naši 50-letnici. Čudovita lokacija v Hotelu Habakuk. Uredil nam jo je Con s pomočjo svoje hčerke. Vse je bilo čudovito, samo Mojster se je grdo potolkel, ko je padel. Pravi slovenski bridž praznik, 48 parov in od tega le en tujec z Nizozemske, ki je igral z Dunjo Marguč. Vse super. Le obroki bolj za oči, kot za želodec, po velikosti namreč. Finančno si je klub s tem turnirjem tako opomogel, da smo vse od tedaj imeli nekaj tisoč evrov rezerve na TR. Člani so bili dejavni pri pridobivanju sponzorjev. Posebno Con, ki nam je priskrbel 2000 EUR. Tudi ŠZM je prispevala in celo kabinet župana Kanglerja je dal 250 EUR. In prispeval tudi podžupana Verliča za pozdravni govor. Tudi s TV oddaje Živa in naš novinarski prijatelj Zmago Gomzi so se udeležili tea breaka. Prava fešta slovenskega bridža, na katerem je zmagal mariborski par Silvana Rojko in Fredi Medved. Upajmo, da bo tudi sedanji UO s 65-letnico  uspešen.

In kje smo danes  v 65. letu delovanja?  Igralci smo stari povprečno 69 let, torej smo izrazito seniorski klub. Tekmovalno nismo več močni, saj je od nedavnih 10, število prvoligaških igralcev padlo na 4. Brez novih mladih perspektivnih članov na tem področju verjetno ne bomo več konkurenčni. Torej bi se naj bolj usmerili na področje prijetnega druženja ob bridžu in iskati čim več oblik sodelovanja in druženja v okviru regije in širše. Samo širitev z pridobivanjem članov starosti 60-70 let lahko ohrani klub v naslednjih letih.  Čas za oranžno rdeči alarm za pridobivanje novih članov. Delo z mladimi, pa kot dolgoročna naloga, za katero pa bomo potrebovali visoko kvalificiranega inštruktorja, ki bo izpolnjeval predpisane pogoje.

Starost igralcev povezana z raznimi boleznimi, je negativni predznak vsakega bridž kluba. Igralci se z njo spopadajo različno. Doktor je klub raku igral še v torek, v petek pa ga več ni bilo med nami. Mojster, napol slep, opremljen s svojo namizno svetilko, je vztrajal do konca. Caniju je zmanjkalo moči in zadnji dve leti ni več mogel igrati. Fredi je hitro nehal tekmovati, ko mu je zdravje in koncentracija pričelo pešati, je nehal igrati tudi v klubu. S Frenkom ne tekmujeva več, tudi v klubu igrava vse redkeje. Sam to kompenziram s poučevanjem, če bi bili zagotovljeni tečajniki in pisanjem za spletno stran. Če ne bo novih osvežitev,  klubu grozi, da bo ob njegovi 70. obletnici, možno igrati samo moštveni dvoboj na dveh mizah. In nekdo, bo ob tej obletnici, lahko napisal samo še nekrolog, nekoč je bil BKM.

Trenutna situacija glede prostorov ni ravno spodbudna, a upajmo, da bo domovanje v Piramid še trajalo. Žal pa trenutno na mariborski bridž nima vonja in okusa po druženju in napredku. Poskušajmo to spremeniti. Kje so časi kostanjevih piknikov, kisle juhe in pečenih reber pri Zofki in Ivu? Kje so kibici, ki so se včasih zbirali ob partijah mojstrov? Kje so sobotno-nedeljske vrtenine mojstrov BKM, ko smo igrali po 16 bordov, vsak z vsakim?

Kako najti pristop pridobivanja novih članov in zagotoviti njihov napredek. Ni čudežne formule, če sploh kakšna je. Vsi, prav vsi, bi se morali angažirati, da bomo še imeli s kom igrati. Inštruktorji so tu, kandidatov pa ni.

Ob večji povezavi in izmenjavi z Velenjčani in Celjani ojačati klubske turnirje in uvesti regijske tekme za dvig tekmovalnega nivoja. Pogovori o sistemu Sayc po mariborsko, bi bili dobrodošli za dvig nivoja klubske igre. Organizacija kulinarično obarvanih turističnih turnirčkov z namenom druženja, bi dvignila povezanost in klubsko pripadnost. Individualni klubski turnirji, bi morda pritegnili igralce brez stalnih partnerjev. Poiskati pot do igralcev bivšega Štajerskega BK, da se vsaj občasno udeležujejo naših turnirjev. Znižati pristopnino za igranje nečlanov na naših klubskih turnirjih, da ne bi odbijala s svojo višino. Pa še dosti več…

Pozdravimo in zaželimo uspeha poizkusu ponovne oživitve sodelovanja z Avstrijci. Poizkus sodelovanja z klubom iz Marburga je, zaradi oddaljenosti in različnih igranih sistemov, vprašljiv. Bi pa veljalo razmisliti o tekmovanjih v okviru pobratenih mest, saj imajo vsa mesta pobratena z Mariborom svoje bridž klube. Ali najti obmejno varianto bridž festivala pobratenih mest Graz, Sombatey, Osijek in Maribor. Ali ex Yu Osijek, Kraljevo in Maribor.

Če se bodo igralci v klubu dobro počutili, lahko vsaj delno preprečimo osip in s pozitivni energijo obdržimo novince. Kako to izvesti, je naloga vodstva, če se zaveda resnosti trenutnega stanja.

A sedaj je čas praznovanja in razdelimo karte za obstoj in napredek našega BKM. Vse dobro ter, da bi še dolgo igrali našo čudovito igro in bili nasprotnik le za mizo, ob njej pa prijatelji povezani v druženju v bridžu. Čestitke vsem članom kluba in prijateljem kluba ob visokem jubileju.

Edo Čadež, v mariborskem bridžu od l. 1971